dr. med. Janko Popovič

Z dr. Popovičem sva se prvič srečala pre nekaj manj kot petindvajsetimi leti na Ortopedski kliniki v Ljubljani. Ker imam zelo redko bolezen, ki "napada" kosti najprej velikih sklepov, sem že takrat bila postavjena pred odločitev ali operirati in hoditi ali pa ne, trpeti bolečine in svojo mladost živeti samo "na pol". Zelo živo se spomnim, da je takrat večina zdravnikov na ortopediji bilo proti operaciji, ker sem premlada. (Saj argument so imeli - prevečkrat v mojem življenju bo potrebno ponovno poseči po istem posegu.) Vendar zame ta argument ni bil sprejemljiv. Jaz sem v življenju do takrat dosegla svoj naljubši poklicni cilj, postati učiteljica. Zdaj pa naj bi vse to zavrgla, zaradi .... Nikoli ne bom pozabila dr. Popoviča, kako so se srečale njine oči, strmela sva drug v drugega, nič nisva govorila. Naslednji dan je sklical zdravniški konzilij, povabil je tudi mene in še enkrat pred vsemi podal svoje argumente, s katerimi je kolegom razložil, zakaj se je odločil, da me bo operiral. Tisti, ki ste to kdaj doživeli, tako poznate občutke, ki te prevzamejo, ko ti zdravnik odpre vrata, da kljub slabim napovedim, poskušaš zaživeti svoje življenjske sanje/cilje! To je bil eden od velikih dnevov, ki sva ga oba nestrpno čakala. Srečno se je izteklo. Noga je "hodila" kot nova. Koliko sreče, koliko veselja, koliko spoštovanja, koliko hvaležnosti, sem mu namenjala; to se ne da opisati. Čez pol leta, mogoče tudi nekaj več, mi je opriral tudi drugi kolk. Takrat ni bilo več od nikoder nobenih dvomov; mogoče samo jaz ne vem zanje. In ob koncu tistega leta sem bila res kot nova. Nogi sta ubogali razum. Tudi tekli sta ... In jaz sem z neizrekljivim elanom in ponosom začela opravljati učiteljski poklic. Toliko sreče, v enem samem letu, je redkokomu dano doživeti. Zavedam se, da so tudi zdravniki samo ljudje in da bi se ta zgodba lahko končala tudi drugače. Seveda ne bi bila tako vesela, vendar bi še vedno verjela v dr. Popoviča, ker je človek z velikim srcem, z empatijo, ker ob vrhunskem znanju ni pozabil, da je v njegovi odločitvi nadaljni način mldega dekleta. Njegovi protezi sta držali najdlje. Še vedno ga tu in tam obiščem, vsaj parkrat na leto. In teg ne čutim za dolžnost, enostavno me tja potegne srce. Da mu vedno znova povem, da takšnih zdravnikov več ne "delajo", kot je on. In njegov globok pogled in krepak stisk roke, naju oba osreči. Vedno in za vedno bo prvi med zdravniki v mojem srcu.

Z veseljem prebiram njegove strokovne članke in moram reči, da so zelo uporabni. Pred nekaj leti sem spraševal za pomoč in sem postavil natančno tako diagnozo, kot je napisal specialist iz tujine. Doktor Popovič ni filozofiral in je povedal resnico. Z takšnim odnosom do bolnikov že resnica lahko pomaga, da se človek prilagodi na novo življenje in živi z neuspelo operacijo. Zato je ocena njegovega dela več kot pozitrivna. Doktor POPOVIČ je pošten zdravnik in sam mu verjamem, saj je v tistem odgovoru pomagal z obsežno izdelavo strokovnih in obsežnih navodil, ki bi jih drugi specialist kar pripisal degenerativnim spremembam in bi zaključil. ZAto vse pozitivno.