dr. med. Karmela Risek

Zelo redko ali pa skoraj nikoli ne naletiš na takšno zdravnico kot je dr. Risek. Ko ti je najtežje,ti ponudi roko in te poskusi usmeriti na pravo pot, v to vloži ogromno truda, časa in volje. Ne obupa kar tako nad tabo. Vesela sem,da je moje zdravljenje spremljala in usmerjala prav ona. Kakor ponavadi rečemo,da smo pacienti samo številke za zdravnike,zanjo to vsekakor ne velja,saj se zavzame za vsakega posebej. In za to sem ji zelo hvaležna, saj mi je s tem olajšala tudi bivanje oziroma samo zdravljenje v bolnišnici. In prepričana sem, da mi bo tudi v bodoče pripravljena pomagati,v kolikor bom potrebovala pomoč. Po vsem tem ,bi rekla da je zahvala skorajda premalo....

A je to res, da zdravljenje v tej bolnišnici ni mogoče nadaljevati če kdo nima možnost iti za vikende domov? Če je to res, ali obstaja kakšna druga obcija (Hrastovec, drugi oddelek), karkoli, vsaj za tiste ki naj bi imeli več diagnoz? So taki ljudje prepuščeni ulici (beri: lastni iznajdljivosti, ev kriminalu?) ali obstaja drugačna rešitev?

Družba je ignorantna, odvistnost daje moč.

Ja, stvari sem že odnesla, še malo pa mi bo potekla pogodba, moram iskati drugo službo, kar danes ni kar tako, alkoholik žal nisem da bi si v bolnici reševala egzistence...hrane pa ogrevanja ne dobim zastonj, torej sem vredna podsmeha...

Ja, tako je, če ne gre drugače, eni se znajdejo na silo in to je to.

Zakaj tako grobo? Sem pred nedavnim spoznala fanta, ki naj bi bil kronični alkoholik ter bivši narkoman. Ker sva iz istega mesta, sem dosti tega znala o njemu preden ko sem ga osebno spoznala, res pa je da za vsako govorico nisem mogla znati ali je resnična ali ne, so pa bile precej hude. Ko sem ga spoznala, pa tudi prej, se mi je zdelo da je mogoče vreden da se mu pruži šansa da se resocializira, ker je v tem času imel težave z novo zaposlitvijo. Je sicer imel tudi težav s policijo. Za alkoholizem tipične težave so bile precej hude, ok, v imenu vsega kar sem o njem vedela sem se odločila odpustiti. Je pa res da je tu pa tam nekaj prisilnega odpuščanja bilo tudi. Meni se to zdelo kot sestavni del življenja, a sem se zmotila? Večkrat sem se odločala da bi odšla, na koncu sem odnesla stvari, na kar je reakcija bila precej burna, vseeno zakaj. Sami na skupinah učijo, kako je življenje z alkoholiki težko, ter da "naj bi kronični alkoholiki bili moralno izmaličeni". Je pa res, da je tudi on meni, kljub svoji bolezni, pomagal koliko se dalo, da sem bila hvaležna, da sem tega cenila. Včasih mi je pa izpadla taka računica, da sem jaz dala več, počutila sem se izkoriščeno. Namesto obsojanja sem se potrudila da ga privolim na zdravljenje do čega itak ne bi prišlo če ne bi bila iniciativa z njegove strani, sem pa jo makismalno podprla. Ne želim sebe izpostavljati kot "rešiteljico", je pa res da sem se aktivirala maksimalno u smeri njegovega zdravljenja, a mogla sem tudi drugače. Glede na prejšnje neurejeno življenje bolnik ima hude paranoične izpade, od katerih jih dosti ne prizna,. Na izhodih preko vikenda mi je naredil dosti sramote. Sem pa opazila na obiskih, da me določeni pacienti malo podsmešljivo gledajo,. Ko sem jih pa zazrla prav v oči in jih vprašala kako gre zdravljenje, so se naenkrat zresnili in odgovorili da "Bo". Priznam da sem malo nepripravljeno uletela v vse to, do sedaj nisem bila navajena na nobene stike z alkoholiki, sem jih imela za nezanesljive in se jim izogibala. Ko sem zdravnici omenila svoj 14 letni kontakt za bivšim partnerjem, ki je precej mlad umrl od karcinoma, in ki je zelo in brez zapravljanja in konfliktov vedno kazal skrb zame in za moje starše, sem dobila komentar da bi "Jaz mogla iskati pomoč" , in sicer pred pacienti in njihovi svojci, ne vem zaradi česa, Me je sploh poslu. Pacient me je tudi pri sprejemu prikazal kot svojo "ljubico", kar mi ni bilo všeč, v tem trenutku sem pa pogoltnila in mi je bilo dovolj pomembno samo da ga sprejmejo. Sem bila mnenja da pomoč rabi. Sem pa opazila, da me tudi pacient tudi pred mojimi svojci prikazuje v slabši luči , ter da isto počne s drugimi svojimi znanci, katere jaz slabo poznam. Mogoče je sestavni del bolezni, ni pa prijetno. Vezo sva prekinila oba, on pa je negiral da ima drugo punco, kar se bi dalo razumeti, ter je meni na osebno trdill da je vezo prekinil zaradi "mojih napak" in me obenem obtoževal za stvari ki niso bile resnične, je tako počel tudi tam na skupinah, na tistih istih kej so tudi mene vprašali kako je živeti s njim, pa veliko tega nisem hotela povedati, tudi ene stvari mi je sam prepovedal da povem (npr da sem ga ponoči zalotila da urinira v kuhinjski umivalnik, zaradi česa sem porabila denarja in denarja za dezinfekcijo, a da tega nihče nit ne ve itn itn). Priznam da sem se večkrat hotela odseliti, včasih sem se vračala z veseljem sama, včasih mi pa res on sam ni dovolil oditi, no...razumela bi posmehovanje ljudi s ceste, ne razumem pa ta odnos sa strani bolnišnice...res je da sem malo "vohunila" za njim, ker sem želela izvedeti koliko je moje prizadevanje da mu stojim ob strani upravičeno, je to zdaj nekaj tako slabega? Nimam izza sebe razpuščenega življenja, temveč nesrečno končano 14 letno vezo z osebo ki je mlada umrla od fulminantnega karcinoma prostate, u moji dobrosrčni ampak malo starokopitni družini tudi ni vse padalo s nebes in tudi mi smo imeli svoje težave, sem mnenja da bolnik ki umre od karcinoma tudi trpi, in ne vem zakaj je toliko grobih reakcij z njihove strani bilo potrebno? Je to pravi način zdravljenja za alkoholike in ali je tako javno poniževanje bivšega partnerja res nujno? Je to sploh dobro za zdravljenje njihovih bolnikov? Če je zdravnica bila mnenja da je komentar o mojem pokojnem partnerju neustrezen, zakaj je tako negativno reagirala pred vsem ostalim bolnikom in njihovimi svojci, zakaj mi ni pustila v sobo, pa da se pogovorimo o tem na samo, ker očitno ni niti znala zakaj sem prišla na to temo, pa je že interpretirala sama, brez da bi me vprašala? Če se bolnik odločil, da jaz na skupine za svojce ne bom več hodila, zakaj me ni pustila na samo k sebi v sobo in mi to sporočila? A ne bi to bilo daleč bolj etično? Pacient, kolikor jaz vem, nima drugih svojcev, nihče drugi mu niti ne prihaja na obiske, zato sem se jaz javila, a imela sem tudi druge obveznosti. Izpadlo je, da meni niso dali niti do besede. A ni to malo čudno, se res ni moglo drugače? A ni mogle fant prekiniti vezo z menoj, brez tega da se mi člani skupine podsmevajo? Saj priznam da sem čistila sama kar je izbruhal in umazal, priznam tudi da sem zaradi tega včasih imela "popadke" iz "šla"...kar mi fant , baje, zamera - JE MOŽNO, DA JE ON TO VIDEL KOT SVOJO MOČ DA MANIPULIRA NAD MENOJ? saj vem da sem sama kriva, a ni to dovolj? ...ena pacientka me je tudi pogledla iz višine,ker je njej njen ati prišel na obisk, meni pa moj ne bo sigurno, ker je tudi on pokojni...fant mi se je res enkrat narogal, da on meni v bolnišnico " ne bi prišel", mi je pa pomagal druge stvari a v bolnišnici še nisem bila tako da ne vem ali bi mi prišel ali samo tako govori... ej,družba, če ste res taki, te pa nimam komentarja kot da mi je bilo prvič in zadnjič...vmes sem uredila dosti stvari od kadar sem se odselila od tega fanta, življenjski in higienski pogoji so drastično boljši kot pri njemu in srčno upam da bo tako ostalo....če kdo misli da sem naredila napako se opravičujem javno, itak nikoli nisem rekla nitii mislila da je ne morem narediti. Bom pač šla po svoji poti, ki je zaradi finančne stiske v moji družini mogoče celo na določen način tudi težja od njihove, mogoče bom zaradi svoje ali tuje napake tudi jaz trpela, enako ali celo več kot oni trpijo v svojih abstinenčnih krizah, mogoče bom mogla potrpeti da bo kdo, alkoholik ali ne , tudi užival v kateremkoli mom padu navzdol...vseeno pa ne razumem, zakaj je moralo biti tako grobo? Je v meni problem, da mislim da se vse da rešiti tudi na drugačen način? petka oz. desetka za odnos do pacientov ker so očitno bogovi...pa še en veiki , moj intimni vprašaj zraven...